Stalno gledališce FurIanijo Julijske krajine: Italo Svevo, Senilnost. Dramaturška priredba Alberto Bassetti, režiser Francesco Macedonio, scenograf in kostumograf Bruno Buonincontri, glasba Germano Mazzocchetti, oblikovalec svetlobe Claudio Schmid. Igrajo: Roberto Herlitzka, Lucka Pockaj in Alvia Reale. Premiera v gledališcu Rossetti 5. 2.1998.

Odrski prikaz romana je vedno tvegano dejanje, Svevova dela pa so gotovo nelahko izhodišce za dramaturga, ki si želi poseci v zapleteni avtorjev svet, v katerem se odražajo razdvojenost cloveka, poizkus odstopanja od privzgojenih pravil, poraz in priznanje nemoci.

Svevo je svoj drugi roman Senilnost (Senilità) napisal v letih 1896-1898 in prikazal v njem stiri junake v kljucnem trenutku njihovega življonja, ko se njihove zgodbe usodno prepletajo. Emilio Brentani je uradnik srednjih let z ambicijo pisateljevanja ki sreca radoživo dekle Angiolino Zarri in ji na dokaj prostaški nacin predlaga, naj pnstane njegova ljubica. Vse to opravi hoteno, kot to pocenjajo vse Svevovi junaki, ki ucijo druge, cesar sami ne obvladajo. Dovolj jim je nekaj abstraktnih in nepreverjenih napotkov in že skušajo vcepljati drugim neosvojeno modrost. Toda Brentani je v bistvu pošten in se v Angiolino zaljubi. Karkoli mu ona tvezi, ji verjame in naivno naseda vsem izgovorom, ceravno ni težko presoditi, da ga dekle vara z najrazlicnejšimi moškimi. Paralelno se razvija Brentanijeva zgodbr s sestro Amalio, tetko, ki skrbi zanj in je ljubosumna na vse, kar vdira v njuno življenje, na tihem pa je zaljubljena v Emiliovega prijatelja Stefana Ballija, umetnika-kiparja- ženskarja. Bratova predanost drugi potencira razbolelost Amalijine neizživete ljubezni in io pahne v obup, tako da se zateka v omamo, ki io vodi v smrt. Prevarani Brentani se ob sestrini smrti dokoncno odpove ljubezni do Angioline, toda hvaležen spomin nanjo ga bo spremlial celo življenje.

V gledališki priredbi se je Alberto Bassetti odlocil za drobne dramaturške posege v tekstu, vendar ie vse moške, ki so v romanu dejavni, združil v glavnem junaku, režiser Francesco Macedonio pa je osvojil prirejeno predlogo. Tako postane Brentani nosilec svojih in tujih misli, junak in protijunak obenem, saj izraža v predelavi tudi nagnjenja in mnenja, ki jih v romanu doživlia predvsem lahkoživi Balli. Poustvarjalec Emilia Brentanija, Roberto Herlitzka, se je nelahke naloge lotil z veliko resnostjo in v dve uri trajajocem prikazu mojstrsko nizal dvome in nihanja upodobljenega junaka ter skušal z drugacno glasovno nastavo izraziti še pripombe drugih, ki jih je zaradi lažjega razumevanja postavil v nekak podrejen položaj.

Tako uspe igralcu strniti razlicne ravni, pri tem pa žal izpade avtorjeva ironija, lr jo le na trenutke lahko zaslutimo. Odrsko dogajanje postane dolgovezna pripoved moškega, ki se v življenju ne znajde. Njegova senilnost namrec ni starost, pac pa nesposobnost zaživeti v polnosti.

Alvia Reale je odigrala vecno bolno sestro in s svojo interpretacijo lepo dopolnjevala Brentanijevo odpoved mladosti in življenu. Lucki Pockaj pa je bila zaupana vloga razigrane Angioline Zarri, ki jo je igralka razvijala usklajeno z režiserjevo zamislijo, v funkciji glavnega junaka: utisala je za nekaj tonov barvitost, ki jo je temu liku namenil avtor, razgibala sivino prizorišca in s svojo prisotnostjo nakazala možnost izhoda iz zacaranega kroga, v katerem se glavni junak nahaja (na sliki Pockajeva s Herlitzko).

- Tudi vsi ostali elementi predstave so se stapljali z osnovno zamislijo, ki je poudarjala obremenjenost navidezno urejenih odnosov, saj sta dramaturg in režiser osredotocila vse dogajanje na Brentaniju in njegovi recepciji sveta, kar naj bi verjetno osvetljevalo zapletenost tržaške mešcanske miselnosti.

Po kratkem trzaskem nizu je predstava v teh dneh (do 22. februarja) na sporedu v milanskem gledališcu Carcano, v tržaško gledališce rossetti pa se bo vrnila marca (od 12. do 15.).

Bogomila Kravos

Primorski Dnevnik, 11 februarja 1998